Kadilski dnevnik: poročilo s svobodnih ozemelj

Ta teden sem potoval. Precej nezanimiva pot, če upoštevamo vreme (3 dni deževnega Dubrovnika in 3 dni oblačnega Hamburga), količino sestankov, prezentacij in excel tabel na dan.

Kljub zelo natrpanem koledarju me je “gor držalo” dejstvo, da sem na svobodnih ozemljih. Kako “na svobodnih”, boste porekli? Niti na Hrvaškem niti v Nemčiji kadilci (še) nismo izgubili svojih kadilskih pravic in lahko prižgemo (skoraj) kjerkoli nas je volja in nismo odrinjeni na mraz, dež, sneg, sodrgo kakor na nekadilski strani Alp.

In kadil sem ko’ Tur’k: na kavi zjutraj po zajtrku, pred kosilom, med kosilom, po kosilu, na popoldanski pavzi (celo v poslovnih stavbah imajo take prijazne kotičke, ki jim rečejo kadilnice, in celo pepelnike na WC-jih), zvečer na večerji (pred, med, po), po večerji, če smo šli še na kakšen kozarček sem kadil tako pogosto, da sem neprestano moral kupovati nove škatle cigaret, enkrat celo posumil, da so me začela boleti pljuča, vendar se nisem oziral na malenkosti, hotel sem se nadihati svobode.

Ko sem prišel nazaj sem se že na Pukniku zavedal krute realnosti. Zunaj, na mrazu in dežju se res počutiš kot smet. Takrat mi je postalo jasno zakaj sem na svobodnih ozemljih več kot očitno pretiraval: ker nisem bil za nič prikrajšan, kaj šele drugorazredni državljan.

P.S.: S kadilskega stališča tista ponudba za službo v Beogradu res ni bila slaba 😉

Ta teden sem potoval. Precej nezanimiva pot, če upoštevamo vreme (3 dni deževnega Dubrovnika in 3 dni oblačnega Hamburga), količino sestankov, prezentacij in excel tabel na dan.

Kljub zelo natrpanem koledarju me je “gor držalo” dejstvo, da sem na svobodnih ozemljih. Kako “na svobodnih”, boste porekli? Niti na Hrvaškem niti v Nemčiji kadilci (še) nismo izgubili svojih kadilskih pravic in lahko prižgemo (skoraj) kjerkoli nas je volja in nismo odrinjeni na mraz, dež, sneg, sodrgo kakor na nekadilski strani Alp.

In kadil sem ko’ Tur’k: na kavi zjutraj po zajtrku, pred kosilom, med kosilom, po kosilu, na popoldanski pavzi (celo v poslovnih stavbah imajo take prijazne kotičke, ki jim rečejo kadilnice, in celo pepelnike na WC-jih), zvečer na večerji (pred, med, po), po večerji, če smo šli še na kakšen kozarček sem kadil tako pogosto, da sem neprestano moral kupovati nove škatle cigaret, enkrat celo posumil, da so me začela boleti pljuča, vendar se nisem oziral na malenkosti, hotel sem se nadihati svobode.

Ko sem prišel nazaj sem se že na Pukniku zavedal krute realnosti. Zunaj, na mrazu in dežju se res počutiš kot smet. Takrat mi je postalo jasno zakaj sem na svobodnih ozemljih več kot očitno pretiraval: ker nisem bil za nič prikrajšan, kaj šele drugorazredni državljan.

P.S.: S kadilskega stališča tista ponudba za službo v Beogradu res ni bila slaba 😉

2 thoughts on “Kadilski dnevnik: poročilo s svobodnih ozemelj”

  1. Hja, še najbolje s tvoje perspektive je, da lahko sedaj obiščeš pravi angleški pub … EasyJet oz RyanAir, ali celo tista akcija Spara in Adrie, in že boš v Londonu sedel v nezakajenem baru!

    Če prav pomislim, v bistvu greš lahko v Old Englisha in počneš točno to, le da ni original, prišparaš pa 100-150 € + 😉

  2. Haha, Davorin, podobno izkusnjo, le v obratni smeri, sem jaz dozivel januarja v Stockholmu. Sedel sem v nekem pubu, srkal pivo in gruntal, kaj za vraga je tukaj tako drugacnega kot pri nas. Pac ista kopija angleskega puba kot pri nas, natrpan lokal, vse stima, ampak nekaj je vseeno drugace, iz neznanega razloga mi je bilo tam bolj prijetno kot v “nasih” pubih. Aha, zakajeno ni, sem zgruntal kasneje 🙂

Leave a Reply