Ta teden sem potoval. Precej nezanimiva pot, če upoštevamo vreme (3 dni deževnega Dubrovnika in 3 dni oblačnega Hamburga), količino sestankov, prezentacij in excel tabel na dan.
Kljub zelo natrpanem koledarju me je “gor držalo” dejstvo, da sem na svobodnih ozemljih. Kako “na svobodnih”, boste porekli? Niti na Hrvaškem niti v Nemčiji kadilci (še) nismo izgubili svojih kadilskih pravic in lahko prižgemo (skoraj) kjerkoli nas je volja in nismo odrinjeni na mraz, dež, sneg, sodrgo kakor na nekadilski strani Alp.
In kadil sem ko’ Tur’k: na kavi zjutraj po zajtrku, pred kosilom, med kosilom, po kosilu, na popoldanski pavzi (celo v poslovnih stavbah imajo take prijazne kotičke, ki jim rečejo kadilnice, in celo pepelnike na WC-jih), zvečer na večerji (pred, med, po), po večerji, če smo šli še na kakšen kozarček sem kadil tako pogosto, da sem neprestano moral kupovati nove škatle cigaret, enkrat celo posumil, da so me začela boleti pljuča, vendar se nisem oziral na malenkosti, hotel sem se nadihati svobode.
Ko sem prišel nazaj sem se že na Pukniku zavedal krute realnosti. Zunaj, na mrazu in dežju se res počutiš kot smet. Takrat mi je postalo jasno zakaj sem na svobodnih ozemljih več kot očitno pretiraval: ker nisem bil za nič prikrajšan, kaj šele drugorazredni državljan.
P.S.: S kadilskega stališča tista ponudba za službo v Beogradu res ni bila slaba 
